Kako CAli so Kanadčani energetsko revni?
Skoraj milijon kanadskih gospodinjstev živi v energetski revščini, navaja fundacija Davida Suzukija v novem poročilu, ki Ottawo poziva, naj odpravi to socialno nepravičnost, hkrati pa določi pot Kanade do leta 2035 do ničelne električne energije.
"Ljudje v svojih domovih tukaj v Kanadi nimajo ogrevanja ali hlajenja," je povedala soavtorica poročila Runa Das, izredna profesorica interdisciplinarnih študij na univerzi Royal Roads v Viktoriji. "To ima resnične vplive na zdravje in kakovost življenja ljudi."
Zato Kanada potrebuje celovito strategijo energetske revščine, ki temelji na načelu energetske pravičnosti, piše DSF v svojem novem poročilu, pri čemer ugotavlja, da uredba Ottawe o čisti električni energiji, ki je trenutno v razvoju, osnutek pa naj bi bil pripravljen prihodnje leto, zagotavlja kritično priložnost za Kanado, da okrepi svojo strategijo za doseganje 7. cilja trajnostnega razvoja Združenih narodov: zagotavljanje dostopa do »cenovno dostopne, zanesljive, trajnostne in sodobne energije za vse«.
Če bi bila pravilno izvedena, bi lahko nova uredba zmanjšala raven energetske revščine, ki trenutno prizadene preveč Kanadčanov, pravi DSF, "pomagala bi Kanado premakniti k čistemu, pravičnemu in pravičnemu energetskemu prehodu."
Energetska revščina nastopi, "ko imajo gospodinjstva težave ali ne morejo doseči potrebnih in ustreznih domačih energetskih storitev, kot so ogrevanje prostora in vode, hlajenje, razsvetljava in uporaba naprav," pojasnjuje DSF in dodaja, da se pomen izraza še razvija.
Te vrzeli nato odbijejo skozi življenja ljudi, kar ima izčrpavajoče posledice za osebno zdravje in družbene odnose ter v skrajnih primerih vodi do izgube življenja.
Skoraj 7 % kanadskih gospodinjstev (skoraj 900,000) se trenutno sooča z energetsko revščino – v skladu s standardno definicijo porabijo več kot 10 % svojega dohodka za račune za energijo. Približno 19 % teh Kanadčanov živi v atlantskih provincah, ki predstavljajo le 8 % kanadskega prebivalstva. Zaradi tega je geografska lokacija eden ključnih razlogov za energetsko revščino, pravi DSF, skupaj z nizkimi dohodki, stanovanjskimi pogoji in stanovanjskimi stroški.
Šibka politika bi lahko poslabšala krivice
»Gospodinjstva, ki se trenutno soočajo z energetsko revščino, se lahko še naprej soočajo s tem, če porazdelitev stroškov in koristi pri prehodu na električno energijo ne bodo ustrezno obravnavana,« opozarja DSF in navaja naraščajoče povpraševanje po električni energiji, ko se energetski prehod pospešuje.
"Obstaja tudi tveganje, da bo več gospodinjstev potisnjenih v energetsko revščino, kar bo imelo škodljive posledice."
Toda Kanada morda ni tako pripravljena, kot bi morala biti, da bi zagotovila pravičen prehod na električno energijo, pravi DSF. Medtem ko »zvezne vlade v drugih jurisdikcijah prevzemajo večjo vodilno vlogo pri zmanjševanju in reševanju energetske revščine, na primer z razvojem kazalnikov energetske revščine, ukrepov in strategij«, Kanada tega do danes ni storila.
"Pozornost politike na distribucijske posledice in zaščito ranljivih gospodinjstev pred morebitnimi učinki na nižji stopnji ni bila dovolj," dodaja DSF.
Da bi zagotovili te zaščite, DSF pravi, da morajo predpisi o čisti električni energiji prepoznati nujno potrebo po strategiji energetske revščine, ki temelji na kakovostnih podatkih o energiji v gospodinjstvih – naboru podatkov, ki trenutno manjka.
Fundacija priporoča ustanovitev svetovalne skupine za energetsko revščino "s strokovnim znanjem in izkušnjami na področju znanosti, gradbeništva, poslovanja, javnih služb, stanovanj, zagovarjanja energetske revščine, civilne družbe, oblikovanja politik in domorodnega upravljanja", ki bi usmerjala razvoj nacionalne strategije energetske revščine.
Energija je storitev, ne blago
Ob ugotovitvi, da so "energetske storitve, kot so ogrevanje, hlajenje, razsvetljava in uporaba naprav ter komunikacijske tehnologije, potrebne za dobro kakovost življenja", DSF poziva oblikovalce politik, naj uvedejo "univerzalno storitev čiste energije".
To bi vključevalo "prepoved odklopa energije v vseh letnih časih" (Kanada trenutno prepoveduje odklope zaradi neplačila pozimi, ne pa poleti) in obvezen dostop do storitev hlajenja za lastnike stanovanj in najemnike.
"Večina jurisdikcij v Kanadi ima lokalne podzakonske predpise, ki najemnikom zagotavljajo ustrezno ogrevanje, na primer v mestu Toronto, vendar gospodinjstva najemnikov trenutno nimajo dostopa do hlajenja," pravi DSF.
Da bi bila energija cenovno dostopna vsem, poročilo poziva k »kombinaciji programov, ki jih financira vlada in bodisi davki bodisi davčni zavezanci, ki ponujajo stalno in enkratno nujno pomoč za zagotavljanje cenovno dostopne energije«. Namesto da bi elektriko obravnavali kot blago, kot so to počeli v preteklosti, morajo »komunalna podjetja in regulatorji namesto tega začeti razmišljati o zagotavljanju potrebnih storitev ljudem«.
DSF tudi svetuje Ottawi, da podvoji "možnosti za razogljičenje in izboljšanje učinkovitosti v stanovanjskem sektorju." To vključuje določanje ciljev varčevanja z energijo za vsako komunalno podjetje v vsaki provinci, cilje energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije za gradbeni sektor, financiranje energetske učinkovitosti z nizkimi dohodki in ciljne programe za večstanovanjske stavbe in stavbe v lasti lastnikov. Del mešanice bi morali biti tudi brezplačni programi toplotnih črpalk in električnih grelnikov tople vode, skupaj z ozaveščanjem skupnosti in izobraževanjem z "različnim in vključujočim sodelovanjem deležnikov".