Lastna poraba električne energije. V Nemčiji ima približno pet milijonov gospodinjstev na strehah nameščene fotovoltaične sisteme. Aktivno sodelovanje tako velikega števila ljudi pri varstvu podnebja je nedvomno velik dosežek. Mnogi od teh sistemov proizvajajo električno energijo neposredno za lastno porabo, v omrežje pa se dovaja le presežek energije. Vendar se mnogi ne zavedajo, da je tudi elektrika za lastno porabo deležna ogromnih subvencij.
Skrite subvencije. Za posamezna gospodinjstva je ta lastna proizvodnja ekonomsko privlačna: pri ceni 30 centov na kilovatno uro je to natanko toliko denarja, prihranjenega za vsako kilovatno uro lastne proizvodnje električne energije. Zasebna vrednost sončne energije je torej 30 centov na kWh. Vendar pa se resnična ekonomska vrednost električne energije meri s tržno vrednostjo, tj. vrednostjo sončne energije na borzi. Trenutno je ta cena manjša od 5 centov na kilovatno uro. Razlika 25 centov na kWh je implicitna subvencija.
Vse ima svoj vir. To lahko ponazorimo s primerjavo z odkupno tarifo. Če na primer prejmete odkupno tarifo v višini 8 centov na kWh, 5 centov od tega prihaja iz tržnih prihodkov od sončne energije. Preostali 3 centi so subvencija. Ta subvencija prihaja iz zveznega proračuna in se zato financira z davki. Enako velja za lastno porabo, le da tukaj "nadomestilo" znaša 30 centov (v obliki nižje tarife). Za lastno porabo istih 5 centov izvira iz tržne vrednosti. Preostalih 25 centov mora priti od drugod – plačajo jih sosedje, ki nimajo fotovoltaičnih sistemov.
Vrednost sončne energije: videz in realnost: Zasebna finančna vrednost sončne energije ustreza prihrankom, ki izhajajo iz zmanjšanja porabe električne energije (približno 30 centov na kWh). Ekonomska vrednost je tržna vrednost na borzi (približno 5 centov na kWh). Razlika je implicitna subvencija (približno 25 centov na kWh). Dejanska cena električne energije se razlikuje od dobavitelja do dobavitelja in je pogosto celo višja. Po podatkih Nemške energetske zveze (BDEW) je dejanska cena električne energije trenutno blizu 40 centov (vključno z referenčno ceno).
Grafika: Lion Hirth
Fiksne cene . Vendar pa se za razliko od odkupnih tarif in tržnih premij te subvencije ne pojavljajo v računih energetske učinkovitosti (EEG), temveč v obliki zmanjšanih prihodkov za dobavitelje, upravljavce omrežja in zvezni proračun. Kot take so skrite in manj pregledne. Za temi skritimi subvencijami stojita dva mehanizma: prvič, večina odjemalcev ima fiksne tarife. Čeprav gospodinjstva, ki sami proizvajajo električno energijo, kupujejo električno energijo iz omrežja predvsem takrat, ko so tržne cene visoke (pozimi ter zgodaj in pozno podnevi), plačujejo enako ceno kot redni uporabniki. Te dodatne stroške navzkrižno subvencionirajo drugi uporabniki.
Stroški skupnosti. Drug razlog je, da za lastno proizvedeno električno energijo ne veljajo davki na električno energijo, omrežnine, dajatve in doplačila. Včasih se trdi, da so nižje omrežne tarife upravičene, ker je omrežje manj izkoriščeno. Vendar je ta argument napačen, ker je omrežje zasnovano tako, da se spopada s konicami porabe električne energije v zimskih nočeh, ko uporabniki fotonapetostnih sistemov že v celoti izkoriščajo omrežje. Sistemi lastne proizvodnje električne energije ne prihranijo stroškov omrežja. Zato morajo stroške skupnosti kriti drugi porabniki električne energije in zavezanci. Lastno proizvedena elektrika samodejno poveča omrežnine, dajatve in doplačila za vse ostale. Ko lastno proizvedena elektrika uspeva, se finančno breme porazdeli na vedno manj ljudi. Prav tako je ponavadi oblika navzgor usmerjene družbeno-ekonomske prerazporeditve, saj so fotonapetostni sistemi nameščeni predvsem v enodružinskih hišah višjega srednjega razreda. Kot tako lahko lastno proizvedeno električno energijo označimo kot model davčnih prihrankov (ali »model prihrankov pri omrežnini«).
Veliko denarja. Gre za precejšnjo vsoto denarja. Po ocenah Bruna Burgerja iz Fraunhoferjeve ISE bi lahko lani samoproizvedena sončna energija znašala več kot 12 teravatnih ur. To ustreza implicitni subvenciji v višini približno 3 milijard evrov na leto. Grob izračun kaže, da bi bila brez lastne porabe cena električne energije za vsa nemška gospodinjstva za 1 evro cent na kilovatno uro nižja. Poleg tega je pomemben dejavnik tudi industrijska samoproizvodnja iz plinskih in premogovnih termoelektrarn.
Nasprotno pa je implicitna subvencija na kWh za lastno porabo precej višja od neposredne subvencije za nove fotonapetostne sisteme. Subvencija za lastno porabo znaša približno 30 centov na kWh, medtem ko je bila povprečna subvencija za odkup električne energije za sisteme EEG, nameščene lani, manjša od 8 centov na kWh. Tako je z ekonomskega vidika lastna energija najdražja od vseh subvencioniranih sistemov.
Draga rešitev. Prav te visoke implicitne subvencije za lastno energijo naredijo celo drage rešitve ekonomsko smiselne. Majhni strešni fotonapetostni sistemi stanejo približno trikrat več kot sončne elektrarne zaradi visokih naložbenih stroškov, sistemi za shranjevanje energije v gospodinjstvih pa so tudi veliko dražji od velikih baterij – vendar so še vedno ugodne, saj stroški shranjevanja znašajo približno 30 centov na kWh lastne porabe.
Rešitev. Da bi zagotovili, da lastna poraba ne bo na račun drugih, je treba energijo, priključeno na omrežje, in lastno proizvodnjo obravnavati približno enako. To zahteva rešitve na treh področjih:
- Davki in doplačila: Razmisliti bi lahko o uvedbi davkov na električno energijo, doplačil in doplačil za lastno proizvodnjo. Bolj radodaren pristop bi bil znižanje teh stroškov za vse potrošnike. V tem kontekstu je dobrodošlo dejstvo, da nova zvezna vlada trenutno razpravlja o takšnih znižanjih.
- Energija: Fiksne tarife določijo dobavitelji na podlagi standardne krivulje obremenitve, ki prej ni upoštevala lastne proizvodnje in lastne porabe fotovoltaičnih sistemov. To se je spremenilo pred dvema mesecema: Nemška energetska zveza (BDEW) je uvedla novo standardno krivuljo obremenitve, ki razlikuje med gospodinjstvi s fotovoltaičnimi sistemi in brez njih. To prvič omogoča oblikovanje cen, ki odražajo stroške, za obe vrsti gospodinjstev. Upravljavci omrežja in distributerji bi morali te standardne krivulje obremenitve uporabljati enotno.
- Omrežnine: Tukaj se razpravlja o različnih pristopih, vključno z višjimi osnovnimi cenami, dodatnimi plačili za proizvajalce in dinamičnimi omrežninami.
Davki in doplačila: Razmisliti bi lahko o uvedbi davkov na električno energijo, doplačil in doplačil za lastno proizvodnjo. Bolj radodaren pristop bi bil znižanje teh stroškov za vse potrošnike. V tem kontekstu je dobrodošlo dejstvo, da nova zvezna vlada trenutno razpravlja o takšnih znižanjih.
energija: Fiksne tarife določijo dobavitelji na podlagi standardne krivulje obremenitve, ki prej ni upoštevala lastne proizvodnje in lastne porabe fotovoltaičnih sistemov. To se je spremenilo pred dvema mesecema: Nemška energetska zveza (BDEW) je uvedla novo standardno krivuljo obremenitve, ki razlikuje med gospodinjstvi s fotovoltaičnimi sistemi in brez njih. To prvič omogoča oblikovanje cen, ki odražajo stroške, za obe vrsti gospodinjstev. Upravljavci omrežja in distributerji bi morali te standardne krivulje obremenitve uporabljati enotno.
Omrežni stroški: Tukaj se razpravlja o različnih pristopih, vključno z višjimi osnovnimi cenami, dodatnimi plačili za proizvajalce in dinamičnimi omrežninami.